Kamniti gotski kip sv. Jakoba

Bazilika

Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori - 600 let

 

Cerkev Marije Zavetnice na Ptujski Gori velja za najlepšo celostno umetnino srednjega veka v Sloveniji, Visoko pesem slovenske gotike, v kateri so se na svojevrsten način prepletle glavne umetnostne zvrsti, arhitektura, kiparstvo in slikarstvo na visoki estetski in ustvarjalni stopnji tedanjih umetnostnih tokov iz najpomembnejših evropskih umetnostnih centrov. Ogled stavbe in njenih vsebin pa ne pomeni le izredno estetsko doživetje in sprehod v poseben duhovni svet, ki je na Ptujski Gori vzniknil pred 600 leti, ampak se v njeni stvarnosti zrcali tudi uresničitev različnih idej, rojenih iz zgodovinske resničnosti, človekove hvaležnosti in njegove globoke vere v božjo milost.

Najstarejše znano ime za Ptujsko Goro se je ohranilo v latinščini, Mons gratiarum (Gora milosti), ki je nastal na podlagi slovenskega poimenovanja Gora, medtem ko je nemška različica imena Maria Neustift že povezana z gradnjo Mariji posvečene cerkve. Čeprav o nastanku Marijinega svetišča na Ptujski Gori obstaja vrsta legend, njene začetke povezujemo z zaobljubo tedanjih najpomembnejših predstavnikov štajerskega plemstva, ki so se po težkem porazu krščanske vojske proti Turkom pri Nikopolju v Bolgariji leta 1396 vrnili živi domov. Eden glavnih pobudnikov gradnje je bil Ulrik IV. iz družine Walsee-Drosendorf, tedanji dvorni mojster vojvode Viljema Avstrijskega in od leta 1396 zakupnik gospoščine Majdburg, nekdanjega gradu v bližini Lovrenca na Dravskem polju. Po njegovi smrti leta 1400 je odgovornost za izgradnjo prevzel Bernard Ptujski, pri nastanku pa se je izkazal tudi grof Herman II. Celjski, ki je dal najverjetneje sredi cerkve postaviti poseben oltar Marijinega Oznanjenja. Cerkev je bila zgrajena do okoli leta 1410 kot triladijska dvorana s stopnjevano oltarno partijo in zvonikom, vključenim v telo ladje, po zgledu dveh pomembnih romarskih cerkva na Štajerskem, v Straßenglu in Pöllaubergu. Naročniki so za izvedbo del poklicali tedaj najboljše mojstre v srednji Evropi, ki so svoj likovni jezik izoblikovali na gradbiščih stolnice sv. Vida v Pragi in sv. Štefana na Dunaju ter v deželah Nemškega viteškega reda.

Kot romarsko središče je stavba tekom stoletij doživljala različne nesreče in radosti. V 17. in 18. stoletju so jo upravljali jezuiti, leta 1786 je cerkev postala sedež nove župnije, ki je od leta 1937 v upravi bratov minoritov. V letu 2010 praznuje cerkev pomemben jubilej, to je 600 let od njene izgradnje, istočasno pa leto 2010 pomeni tudi pomembno prelomnico v zgodovini ptujskogorske cerkve, saj je nedavno sveti oče Benedikt XVI. podpisal listino, s katero je cerkev povzdignil v baziliko. Odslej se cerkev imenuje Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori.

 

 

 

»Ptujska Gora je prava romarska cerkev

po svoji izredni obliki in po umetnostnem

značaju, ki je prvotno upošteval

samo eno oporišče: Marijo. Čeprav je

danes župnijska cerkev, tudi sedaj zares

in polno živi samo tiste dni v letu,

ko lahko služi svojemu prvotnemu namenu,

romarju. Takrat oživi kot roka,

dvignjena k nebu, da podpre prošnjo

romarske pesmi: Marija, k Tebi uboge

reve ...«

 

 

 


 

 

DOLGA POT DO BAZILIKE NA PTUJSKI GORI

 

Kakor je dolga 600-letna procesija Marijinih častilcev, romarjev, občudovalcev gorske cerkve, prav tako je dolga tudi pot Marijine cerkve na Ptujski Gori do bazilike.

 

Marijina cerkev na Gori že 600 let služi svojemu namenu, je živo svetišče in ne le spomenik.

Prav zaradi tega so se v njej – zaradi liturgičnih navodil, ki so jih prinašali koncili – dogajale spremembe, prilagoditve, obnove … Tudi danes smo priča temu; in spremembe oziroma posodobitve se bodo v tem svetišču dogajale »do konca časov«, saj so zunanje znamenje življenja v Cerkvi.

 

Obvestilo o imenovanju ptujskogorske cerkve za baziliko Frančiškovi manjši bratje minoriti, ki oskrbujemo Marijino svetišče na Ptujski Gori, smo od Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov preko Nadškofije Maribor prejeli obvestilo, da je sv. oče Benedikt XVI. danes, na praznik Brezmadežne (8. 12. 2009), podpisal listino o razglasitvi cerkve Marije Zavetnice na Ptujski Gori za baziliko.

 

Tako so se v jubilejnem letu, ob 600-letnici Marijinega svetišča na Ptujski Gori, uresničile želje in prizadevanja bratov minoritov, ki so v sodelovanju z Nadškofijo Maribor ter s pomočjo vernikov in romarjev, stroke in umetnikov postorili in pripravili vse, kar je bilo potrebno, da je Marijina božjepotna cerkev na Ptujski Gori uvrščena »med izbrane«.

 

Slovesna razglasitev cerkve na Ptujski Gori za baziliko bo v jubilejnem letu 2010, na sedmo velikonočno nedeljo (16. maja). Na to nedeljo se po starodavnem izročilu na Ptujski Gori obhaja praznik posvetitve cerkve.

 

Odslej se Marijina božjepotna in župnijska cerkev na Ptujski Gori imenuje bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori.

 

»Razveselil sem se, ko so mi rekli – v Gospodovo hišo pojdemo!«

 

MIR IN DOBRO!

 

Bratje minoriti s Ptujske Gore

 

 

 

MARIBORSKI NADŠKOFIJI

 

Na pisno prošnjo prevzvišenega in prečastitega gospoda Franca Krambergerja, mariborskega nadškofa, z dne 6. oktobra 2009, v katerem izraža prošnje in želje duhovnikov ter vernikov, Kongregacija za bogoslužje in zakramente v moči posebnih pooblastil, ki ji jih je podelil sveti oče papež Benedikt XVI., dobrohotno poveliča Božje svetišče na Ptujski Gori ali Gori milosti, posvečeno Blaženi Devici Mariji, z naslovom in dostojanstvom basilice minor, v mejah zgoraj omenjene nadškofije, z vsemi pravicami in bogoslužnimi dovoljenji, ki ji po svetih zakonih pripadajo, kakor je predpisano in v duhu odloka »De titolo Basilicae Minoris«, ki je bil razglašen 9. novembra 1989.

 

Vse, kar temu nasprotuje, nima veljave.

 

Na sedežu Kongregacije za bogoslužje in zakramente,

8. decembra 2009.

 

Antonius Card. CANIZARES LLOVERA

prefekt

 

+ Josephus Augustinus DINOIA, OP

nadškof in tajnik

 

 

 

GRB BAZILIKE

 

Bazilika na Ptujski Gori (in vsaka druga bazilika) je tesno povezana z baziliko svetega Petra v Vatikanu in s svetim sedežem. Zato so elementi iz grba svetega sedeža tudi osnova za grb ptujskogorske bazilike; to sta prekrižana ključa, na vrhu pa papeška tiara.

 

Ščit grba je jajčaste oblike, kar nakazuje popolnost. V sredini je zarisana črka T, ki je identična enemu od kamnoseških znakov v cerkvi, hkrati pa črka tav simbolizira red svetega Frančiška. V gornjem, največjem šilastem polju, ki sledi konturam Marijinega reliefa, je upodobljena Gorska Marija Zavetnica, na desnem spodnjem polju je Andrejev križ – glavni motiv iz grba mariborske nadškofije, katere glavni zavetnik je sveti Andrej. Ptujska Gora je namreč osrednje Marijino svetišče na tem področju. Na levi strani sta prekrižani roki svetega Frančiška in Kristusa, znamenje Frančiškovih bratov minoritov, ki oskrbujemo baziliko na Ptujski Gori.

 

Grb bazilike je po heraldičnih načelih in navodilih svetega sedeža izdelal akademski kipar Viktor Gojkovič. Izdelan je v dveh različicah: prva je narejena v patiniranem mavcu, druga pa v bronu.

 

Galerija

 

 

 

NAJLEPŠA VSEH CERKVA,
MARIJA S PLAŠČEM – Z A V E T N I C A

Ni veliko božjepotnih cerkva v Evropi, v katerih bi Marija tako na široko razprostirala svoj milostni  plašč, obenem pa kraljevala v tako veličastnem svetišču, da ga mnogi upravičeno  imenujejo visoka pesem gotike …


IME KRAJA

PTUJSKA GORA  se v župnijskih knjigah kot krajevno ime prvič omenja  leta 1927, vendar župnija še celo desetletje ohrani staro ime Črna gora. Leta 1937 so oskrbo svetišča prevzeli Frančiškovi brati minoriti in uveljavili novo ime tudi na cerkvenem področju.
V preteklosti se je romarski  kraj srečeval z  različnimi imeni, ki odsevajo in razlagajo tudi njegovo zgodovino.

NEUSTIFT (NOVA ŠTIFTA) je prvotno ime za cerkev, izpričano v različnih (poznejših) listinah. Že iz imena izvemo, da je bila cerkev zgrajena povsem na novo. Gradili so jo Ptujski gospodje – najverjetneje po zaobljubi.  Poglavitni ustanovitelj je Bernard III. Ptujski, ki je okrog leta 1410 dokončal njeno gradnjo.  

MONS GRATIARUM (MILOSTNA GORA) je ime, ki se pojavi že zelo zgodaj, okrog leta  1473. Dokazuje, da se je cerkev kmalu  uveljavila kot božjepotni kraj, kjer Marija pod svoj plašč sprejema vse »utrujene in obtežene« ter vse »male in velike«, ki se zatekajo pod njeno varstvo, in jim deli svoje milosti.

ČRNA GORA je ime, ki se je držalo kraja skozi stoletja – vse od turških vpadov (prva polovica 14. stol.) pa do zadnje spremembe imena  župnije l. 1937. Legenda pripoveduje, da je Marija svojo cerkev na Gori zavila v temen oblak, da je Turki ne bi odkrili. A posledice turških vpadov lahko še danes opazimo na nekaterih kipih, ki so jim Turki »odsekali« – odbili    ude ali jih drugače poškodovali.

 

Galerija



NOTRANJOST

»RAZVESELIL SEM SE, KO SO MI REKLI – V HIŠO GOSPODOVO POJDEMO« PS 122, 1


NOTRANJOST CERKVE  je izrazit gotski triladijski prostor, ki dviga in razveseljuje duha, oltarji, sv. podobe in druga oprema pa napolnjujejo srce. To je prava zakladnica gotskega kiparstva iz začetka 15. stoletja.

MILOSTNI RELIEF – MARIJA ZAVETNICA S PLAŠČEM (okoli 1410) je ena največjih mojstrovin tedanjega časa. Marijina podoba v baročnem  glavnem oltarju milo vabi  v svojo bližino. Pod njenim plaščem je upodobljenih 82 oseb, kar predstavlja dragoceno zbirko portretov ljudi takratnega časa.  Med njimi najdemo portret Bernarda III., ustanovitelja Ptujske Gore, njegove žene Valburge, dveh bratov minoritov, mnogih predstavnikov plemstva, cerkvene hierarhije in drugih ljudi.


Prosi za nas, ki se k Tebi zatekamo zveni iz živega kamna – doni iz mnogih src, ki še danes iščejo zavetje pri Mariji zavetnici z plaščem. 


Skozi stoletja je milostna podoba kraljevala nad glavnim vhodom v cerkev (tam je sedaj plitvi relief  v bronu), v baroku pa so jo postavili na sedanje mesto v glavnem oltarju. Zadnja večja restavratorska dela so bila opravljena leta 1980.

CELJSKI OLTAR Friderika II. Celjskega v južni apsidi je baldahinskega tipa. Prvotno je verjetno stal nad glavnim oltarjem in zavzemal osrednje mesto v  cerkvi. V 18. stol. so ga postavili kot kapelo ob cerkvi,  na sedanjem mestu pa stoji od leta 1955. Izjemno kanmnoseško delo iz kroga univerzalnega umetnika Petra Parlerja je po zadnji prenovi prezbiterija zopet dobilo osrednji pomen, saj pod njegovim rebrastim ogrodjem v novem tabernaklju domuje Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.

ROŽENVENSKI OLTAR stoji ob drugem snopastem stebru na levi strani. V osrednjem delu tridelnega kamnitega nastavka oltarja je sedeča Mati Božja z Otrokom. Desno roko, v kateri je držala žezlo, ima odsekano. V ožjih stranskih nišah sta kipa sv. Katarine in sv. Andreja. Umetniško delo iz začetka 15. stoletja pripisujejo naslednikom umetnostnega kroga Petra Parlerja. Pod kamnitim nastavkom klečita donatorja s sklenjenima rokama in povzdigujeta pogled k Mariji. O njej pravi psalmist: Milina je razlita na tvojih ustnicah, Bog te je blagoslovil za vedno in na veke.

SIGISMUNDOV OLTAR sloni ob prvem stebru na južni strani. Po svoji obliki je podoben Roženvenskemu oltarju, vendar je nekoliko mlajši. Ime nosi po svetniškem  kralju Sigismundu, ki ima svoj prostor v osrednji niši, levo oz. desno pa sta sv. Barbara in sv. Erazem.

SVETI JAKOB  
Kip sv. Jakoba, apostola, najdemo na konzoli sredinskega snopastega stebra na desni strani cerkve in je prvotno gotovo stal v svojem oltarju. Je odličen primer tipične gotske plastike in pomeni sam vrh ptujskogorske kiparske delavnice iz začetka 15. stoletja. V odsekani roki je nekoč držal popotno  palico, v levi roki pa drži sv. pismo, v  katerem so tudi njegova pisma in opomin: Vsak človek bodi hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …

SVETI MAKSIMILJAN KOLBE je bil manjši brat minorit, ki je med drugo svetovno vojno v taborišču smrti Auschwitz dal svoje življenje namesto družinskega očeta … Njegov portet v plitvem reliefu (Gojkovič, 1986) vidimo v prvi gotski stenski niši na južni strani, v sosednji niši pa so prizori iz njegovega življenja, ki je izzvenelo v odmevu njegovih besed: Ljubezen živi in se hrani z žrtvami.

 


OSTALI OLTARJI


Loretski oltar (17. stol.)
Oltar sv. družine (18. stol.)
Oltar Brezmadežne (zgodnji  barok)
Oltar sv. Frančiška Ksaverija v Baročni kapeli iz leta 1690

 

 


Baročna prižnica je dragoceni izdelek baročnega umetnega rezbarstva iz srede 18. stoletja, prav tako tudi dvoje spovednic.

Svetniki na stranskih stenah – ob  koncu 17. stoletja so jezuiti, ki so bili 160 let varuhi  svetišča, na stene v prezbiteriju postavili glavne svetnike svojega reda: sv. Ignacija,  sv. Frančiška Ksaverija, sv. Alojzija in sv. Stanislava; pozneje pa še na  stene stranskih ladij  člane razširjene sv. družine.

Gotske freske so lepo ohranjene v južnem delu podkornega prostora – v nekdanji Križevi kapeli. Prikazujejo prizore iz Jezusovega življenja in druge motive. Posebno pozornost zbuja sv. Doroteja, stoječa ob rožnem grmu, s katerega  Jezušček  nabira cvetje. Ob njej verjetno kleči donator, gospod Nikolaj (+ 1224), prvi kaplan na Gori, ki ima na zadnji steni tudi vzidan nagrobnik.

Kamnoseška znamenja vidimo na vseh kamnoseško obdelanih delih zunaj in znotraj cerkve. Ta geometrična znamenja so osebni podpisi kamnosekov, ki so kamen po načrtih sklesali in za svoje delo dobili plačilo. Ti podpisi presegajo številko 1000.

Barva okna – vitraži  so delo akademske slikarke Ide Brišnik-Remec (1981-82) in ponazarjajo Sončno pesem sv. Frančiška Asiškega.  Odsev Frančiškove Hvalnice stvarstva se skozi vitraže  nenehno zrcali v svetišču in ga ob spreminjajoči sončni svetlobi  preplavlja s svetlobo brata ognja, z modrino sestre vode, rjavino sestre zemlje, zlatnino brata sonca …

Križev pot na vzhodni steni zvonika je delo domačega umetnika V. Gojkopviča (1989).

Gotski reliefi Angel z grbi, Poklon treh kraljev in Marijina smrt spadajo k prvotni cerkveni opremi (1410). Najdemo jih v Zimski kapeli, ki je v nekdanjem obrambnem stolpu.

 

Galerija

 

 


Gotska cerkev Marije zavetnice s plaščem je kakor prekrasna krona vrh Gore.  Na njej se zrcalijo dogajanja splošne evropske zgodovine.

Baročno stopnišče, ki vodi do cerkve, stražita sv. Florjan in sv. Janez Nepomuk, vhod na vrhu stopnic pa krasita sedeča angela s ščiti in bogato oblikovanimi vazami.

Glavni portal, nad katerim zopet kraljuje Marija zavetnica s plaščem (na mestu milostnega reliefa, v baroku prenesenega v glavni oltar, je sedaj  plitvi relief v bronu),  vabi v notranjost.  V plitvem reliefu na pravokotnih vratnih krilih je bronasta podoba papeža Janeza Pavla II., ki je med obiskom v Sloveniji leta 1999 razglasil škofa Antona Martina Slomška, upodobljenega  na levem krilu vrat, za blaženega. Na reliefu so tudi simboli štirih evangelistov (reliefi so delo V.  Gojkoviča, 2002). Okrog reliefa so zapisane Slomškove misli in prošnja Pod svoj sveti plašč zagrinjaj mene.

Zvonik cerkve je skozi zgodovino spreminjal svoj videz, saj je zaradi  različnih poškodb doživel več prezidav in obnov. Sedanja podoba zvonika je iz baročnega časa. V njem so štirje zvonovi, ki zvonijo in premilo pojo, častijo brezmadežno gorsko Gospo.

Zakristija, ki  se  na severni strani naslanja na cerkev, je bila grajena sočasno s cerkvijo.

Visoka gotska okna (9 m) z vitkimi oporniki  in bogatimi krogovičji poživljajo zunanji izgled cerkve, ki je še posebej vitka in razgibana na vzhodni strani, kjer jo zaključujejo tri gotske apside.

Obzidje cerkve z ohranjenim južnim obrambnim stolpom spominja na turške čase, ko so Goro spremenili v tabor, kakor ga vidimo na ohranjenem bakrorezu iz leta 1681.


Razgled je prekrasen na vse strani neba:
- jugovzhod:  pokopališka cerkev sv. Lenarta, cerkev sv. Janeza na Janškem vrhu
- jug: cerkev sv. Bolfenka, Donačka gora
- zahod: Boč, kamniške planine
- sever: Dravsko polje, Pohorje, Maribor, Ptuj, Slovenske gorice