Župnija

Župnija

Nastanek Marijinega svetišča na Ptujski Gori je še vedno zavit v skrivnost, saj zgodovina o tem zaenkrat še molči.

Nedvomno pa se je moralo zgoditi nekaj posebnega – izjemnega, da so v sivi davnini na tem hribu pred 60 0 leti predniki sezidali tako veličastno svetišče, ki ga mnogi upravičeno imenujejo biser gotike.

Še vedno živo ljudsko izročilo pravi, da so grofje na vurberškem gradu imeli hčer edinko, ki pa je bila slepa. In nekoč, ko so v večernem mraku zbrani okrog mize molili v čast Mariji zavetnici, je slepa hči nenadoma vstala od mize, planila proti oknu in vzkliknila: »Vidim! Vidim! Tam daleč vidim svetlobo, vidim luč!« In pokazala je proti ptujskogorskemu hribu. In tukaj, kjer je slepa deklica zagledala luč, so začeli grofje graditi to cerkev – v zahvalo Mariji zavetnici s plaščem.

Potopisec Paolo Santonino pa je 15. m aja 1487 v vizitacijski zapi snik med dr ugim zapisal: Cerkev blažene Marije so zgradili Ptujski gospodje z velikimi stroški, saj je zunaj in znotraj zidana z na novo nalomljenimi kamnitimi kvadri, iz katerih je nastala vsega občudovanja vredna in lepa umetnina.

Poleg vizitacijskega zapisnika obstaja še nekaj starejših arhivalij, ki vsaj posredno govorijo o nastanku Ptujske Gore in potrjujejo, da so Ptujski gospodje (Bernard III.) poglavitni ustanovitelji gorske cerkve. Nobenega dvoma ni, da se prvi pisni viri z legendo ujemajo v splošni ugotovitvi, da je Ptujska Gora plemiška ustanova, nastala po zaobljubi.

O njenem nastanku pa nedvomno največ pove govorica arhitekture in umetnosti.

Strokovnjaki, ki to govorico razumejo, se strinjajo, da je romarska cerkev na Ptujski Gori nastala na prelomu 14. in 15. stoletja kot povsem nova stavba in dobila ime Maria Neustift.

Božjepotni kraj je zaradi svoje lepote in nedvomno zaradi »čudovitih Božjih del« ob Marijini priprošnji hitro pridobival veljavo.

Leta 1442 se stara in prvotna župnija Lovrenc že imenuje pri »Ptujski Gori«.

Za ta razcvet je imel zasluge nedvomno prvi duhovnik na Ptujski Gori, gospod Nikolaj, ki je umrl leta 1224 in ima v cerkvi svoj nagrobnik, upodobljen pa je tudi na zidni freski.

Leta 1473 se Gora že imenuje Mons Gratiarum, kar jasno nakazuje božjepotni značaj in sloves milostnega kraja. To ime se je ohranilo vse do turških vpadov, ko je po legendi dobila ime Črna Gora. Marija naj bi Goro pred Turki obvarovala tako, da jo je zagrnila s temnim oblakom in je napadalci niso videli.

Iz že omenjenega vizitacijskega zapisnika Paola Santonina iz leta 1487 pa je razvidno, da so Turki bili na Gori in cerkev tudi oskrunili. Njihove občasne prihode nam še jasneje potrjujejo štirje obrambni stolpi in visoko obzidje, ki je obdajalo cerkev, jo varovalo in dajalo zavetje bližnjemu prebivalstvu. Z obzidjem, ki ga dobro ga vidimo na Vischerjevem bakrorezu iz leta 1681, so Goro spremenili v tabor. Ostanek obzidja z enim ohranjenim obrambnim stolpom oklepa cerkev še danes.

Komaj so turški vpadi minili, je za Črno Goro prišla nova preizkušnja – reformacijsko gibanje v 16. stoletju, ki je začasno ugasnilo Marijino božjo pot.

Znova je zaživela leta 1615, ko so jo prevzeli protireformacijsko usmerjeni jezuiti. Cerkev je pod njihovo upravo, ki je trajala skoraj 200 let, doživela kar nekaj sprememb, saj so jo skoraj na novo opremili v duhu tedanjega baročnega časa. Milostno podobo Marije zavetnice so
nedvomno prenesli z glavnega vhoda v baročni glavni oltar, ki so ga dali postaviti leta 1764.

Prav tako so na mesto starega južnega stranskega vhoda postavili stransko kapelo in pozidali veliko romarsko hišo, kjer je danes samostan Frančiškovih bratov minoritov.

»Jezuitska doba« je bila končana z ukinitvijo reda leta 1773, nato pa so Črno Goro dobro stoletje upravljali škofijski duhovniki.

Leta 1937 jo je mariborski škof dr. Ivan Tomažič zaupal Frančiškovim bratom minoritom, ki na Gori delujemo še danes. Kmalu po prihodu minoritov sta se – najprej župnija, potem pa tudi sam kraj – preimenovala v Ptujsko Goro.

Bratje minoriti so takoj začeli z živahno obnovo verskega-romarskega življenja in s prenovo božjepotnega svetišča, zaradi česar je Ptujska Gora dobila nov pečat.

Poslanstvo minoritov je bilo od samega začetka zaznamovano tudi s križi in trpljenjem.

Svoj vrhunec je doseglo leta 1951, ko je tedanja komunistična oblast zaprla cerkev IN JO SPREMENILA V NARODNI MUZEJ. Ugasnila so vsa romanja in v cerkvi ni bilo bogoslužja vse do leta 1957, ko je romarski kraj po neštetih pritožbah ponovno zaživel. Bratje minoriti so z veliko vnemo nadaljevali svoje poslanstvo na duhovnem področju vse do danes. Skupaj z odgovornimi institucijami, domačimi župljani in mnogimi prijatelji Ptujske Gore so si ves čas silno prizadevali za lepoto Marijinega svetišča. Zadnjih petindvajset let skoraj neprestano potekajo obnovitvena dela ter restavratorski in konservatorski posegi. Za 600-letnico so v pripravi obširni načrti za prenovo.