Bratje Minoriti

Bratje minoriti

Minoriti prevzamejo Ptujsko Goro dne 1. septembra 1937 po pogodbi, ki se hrani na škofijskem ordinariatu v Mariboru in v provincialnem arhivu v Zagrebu. P. Konštantin Ocepek je bil prvi gvardijan in prvi minoritski župnik na Ptujski Gori. … Njegov pomočnik – kaplan je bil p. Božidar Glavač. Istega dne (1. 9. 1937), ko so minoriti prevzeli župnijo Ptujska Gora, se je izvršila primopredaja ob navzočnosti g. dekana Alojza Sagaja, žup. upravitelja Ptujske Gore g. Bratiniča, novoimenovanega župnika p. Konštantina Ocepek in obeh takratnih ključarjev Janeza Glažar in Florjana Laznik.

Dne 24. aprila 1938 je prispel iz Rima od kongregacije pro Religiosis odlok, da se ustanovi na Ptujski Gori redovna hiša (samostan) očetov minoritov.

Istega dne 24. aprila 1938 je bil slovesno umeščen za župnika na Ptujski Gori p. Konštantin Ocepek OFM Conv. Inštalacijo je izvršil stolni g. prošt dr. Veber Maks ob navzočnosti sosednjih gospodov župnikov in sobratov minoritov. Navzoč je bil tudi okrajni glavar iz Ptuja. Cerkev je bila vsa v vencih in zelenju.



Na Gori tron, Marija, si izbrala,
da svojim bi otrokom pomagala;
že petsto petdeset je let minilo,
ko zremo tu obličje tvoje milo.
O gorska Mati, kličemo ti: Ave!

Kar um, srce, lepota sta premogla,
kar lepega je zmogla zemlje krogla,
svetišče to zgradili so ti v slavo,
ovenčali ti s krono sveto glavo.
O lepa Mati, kličemo ti: Ave!

Ko turške čete so črez nas hrumele,
na Goro sem so množice hitele;
v zavetju varnem svetega prostora
si bila, Mati, ti jim up, opora.
O močna Mati, kličemo ti: Ave!

Ko kuga je pustošila domove,
tolažila si, tešila vdove;
si materinske razprostirala roke
in vzela v varstvo ljubljene otroke.
O dobra Mati, kličemo ti: Ave!

Ozri se tudi danes na družine,
ki v njih krščanska, sveta nravnost gine,
ne pusti, mati, da naš rod propade,
zaupno stavimo v te svoje nade.
O mila Mati, kličemo ti: Ave!

Z očesom blagim spremljaj iz višave
očetov, mater in otrok težave,
slovenski narod k tebi se zateka,
zaupljivo pri tebi išče leka.
O blaga Mati, kličemo ti: Ave!

Ogrni s plaščem svojim nas, sirote,
ki polna milosti si in dobrote;
na rokah svojih Božje dete nosiš,
nam milost in pomoč nebeško prosiš.
O ljuba Mati, kličemo ti: Ave!

O bodi še naprej nam mati mila,
kot vedno si že skozi stoletja bila;
otroško vdano sprejmi naše slavje,
izprosi dušno nam, telesno zdravje.
O Božja Mati, kličemo ti: Ave!

O gorska Mati, kličemo ti: Ave!

 

 


Tako je v znameniti himni gorski Mariji ob 550-letnici vzkliknil minorit in pesnik p. Marjan Gojkošek. Tako po sedemdesetih letih življenja in delovanja v samostanu in božjepotnem kraju na Ptujski Gori vzklikamo bratje minoriti tudi danes.

Kaj je sedemdeset let v primerjavi s skoraj 600 leti naše cerkve, kaj v primerjavi z večnostjo? Veliko! To je doba človeškega življenja, saj psalmist vzklika: »Sedemdeset let je doba našega življenja …«

Samo bežen pogled v preteklost jasno pove, da se je v tej »dobi življenja« na Gori zvrstilo veliko stvari: kdo bi jih mogel našteti, kdo zaobjeti … Oznanjevanje, »bodi prilično ali neprilično«, nenehna obnova svetišča in božjepot-nega kraja, skrb za farane, skrb za vse romarje, turiste in pohodnike …

Bratje v samostanu v vseh teh letih niso bili imuni za bolezni.

Bili so preganjani, v zaporu in celih šest let ponižani varuhi zaprtega svetišča. Križi in trpljenje vsakdanjega življenja so bili še težji zaradi odhoda nekaterih bratov v svet; vsake toliko časa je na samostanska vrata potrkala sestra smrt.

Bili pa so tudi veseli, milostni dogodki, ob katerih je hvaležno in upajoče srce zapelo: »O gorska Mati, kličemo ti: Ave!«

Življenje in delo Frančiškovih bratov minoritov je kakor živopisani venec prepleteno v čast gorski Mariji, ki so ji bili nekateri že pokojni bratje tako sinovsko vdani, da danes lahko govorimo o njihovi herojski ljubezni do Matere.

Marijo so častili po vzoru sv. Frančiška Asiškega, posnemali njene kreposti ter po svojih močeh na ta haloški košček slovenske zemlje prinašali mir in dobro.

Med pokojnimi brati minoriti nedvomno izstopa p. Konštantin Ocepek, prvi gvardijan in župnik na Gori; njemu upravičeno postavljamo spomenik, ki naj nas spominja na »očetov naših imenitna dela« ter opominja, da tudi v današnji nelahki zgodovinski uri nadaljujemo delo po svetlem zgledu p. Konštantina in drugih že pokojnih bratov.

Seveda sami ne bi mogli prehoditi te poti. Bogu in naši gorski Mariji, ki nikoli ni zapustila svojega svetišča na Gori, se nenehno zahvaljujemo za vse milosti, ki nam jih naklanjata.

Vsem ljudem dobre volje se zahvaljujemo za naklonjenost, pomoč ter podporo pri našem delu in prizadevanjih, da bi bila Ptujska Gora srce mariborske nadškofije, kakor rad poudari naš nadškof in metropolit.

Gorska Mati, pomagaj nam, manjšim bratom minoritom, da bomo z novim žarom in novim ognjem začeli naslednjih sedemdeset let, daj nam moči za novo, »večno mladost«, da bomo orodje božjega miru! Naj bo naše življenje, naše služenje, naše delo na Gori bogato razcveten šopek tebi, Marija, in tvojemu Sinu Jezusu Kristusu, ki je naša pot, resnica in življenje.

P. Janez Šamperl,
gvardijan, rektor svetišča

 



PRIZADEVANJA BRATOV MINORITOV ZA BAZILIKO

Zaenkrat ni razpoložljivih podatkov, kdaj in ali so se v preteklosti duhovniki na Ptujski Gori (jezuiti, ki so cerkev upravljali od leta 1615 do 1786, nato pa škofijski duhovniki) oziroma škofje ordinariji zavzemali za to, da bi to prekrasno Marijino svetišče postalo bazilika.

Iz dokumentov, ki jih hranita samostanski arhiv in župnija, pa je jasno razvidno prizadevanje bratov minoritov za lepoto in urejenost Marijinega svetišča na Gori in za to, da bi Marijina cerkev (enkrat) postala bazilika.

Na petstotih straneh kronike, ki so jo začeli pisati bratje minoriti leta 1937, ko so prišli na Ptujsko Goro, so radodarno in bogato opisovali vse, kar se je dogajalo v cerkvi, župniji in božjepotnem kraju, malo pa so pisali o sebi, svojem delu in življenju.

V vseh sedemdesetih letih so sodelovali in se povezovali z odličnimi umetniki in strokovnjaki zgodovinske in spomeniškovarstvene stroke, ki so jim svetovali in z njimi delali v svetišču na Ptujski Gori: od umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta, Jožeta Plečnika, Emilijana Cevca, Marijana Zadnikarja, Roberta Peskarja do izvrstnega domačega umetnika in konservatorskega svetnika Viktorja Gojkoviča, ki je cerkvi vtisnil viden pečat.

Vsega tega prizadevanja za lepoto svetišča in za nenehne obnove ne bi zmogli brez notranjega ognja. Ta notranji ogenj – ljubezen do Marije in njenega Sina – je gnal Frančiškove brate minorite, da so v preteklih sedemdesetih letih toliko storili za lepoto tega svetišča, za romarje, farane in vse, ki so prihajali sem.

Največ truda, skrbi in prizadevanj je v cerkev vložil p. Konštantin Ocepek, za katerega je njegov naslednik p. Jozafat Jagodič trdil, da je (čeprav je takrat že živel v samostanu svetega Frančiška v Piranu) dal pobudo za obhajanje 550-letnice svetišča. P. Jozafat Jagodič pa je leta 1964 na Škofijski ordinariat Maribor vložil prošnjo, naj le-ta posreduje v Rimu, da bi bila cerkev na Ptujski Gori ob 550-letnici povzdignjena v baziliko. Nikjer sicer ni zapisano, vendar smemo domnevati, da je bil tudi pobudnik te prošnje p. Konštantin Ocepek.

Iz dokumentacije je razvidno, da je ordinariat v Mariboru že po dobrem mesecu dni (1. aprila 1964) zaprosil župnijski urad na Ptujski Gori, naj patri pošljejo dodatno dokumentacijo, med drugim knjigo dr. Franceta Steleta o Ptujski Gori (pripisali so, da dodatne podatke in slikovno gradivo zahtevajo iz Rima). Župnijski urad je že naslednji dan (2. aprila) na škofijo poslal vse zahtevane dokumente. Žal pa je 30. maja prišlo na Ptujsko Goro iz Škofijskega ordinariata Maribor žalostno sporočilo, ki ga je podpisal škof Maksimilijan Držečnik: »Pravkar je prispel iz Rima odgovor na prošnjo, da bi bila tamkajšnja cerkev povzdignjena v baziliko. Odgovor je žal odklonilen, ‘ker niso dani zahtevani pogoji’.«

Še en poskus za baziliko je bil storjen s strani gvardijana in rektorja svetišča p. Maksa Klanjška, ki je ohranjen v njegovi osebni zapuščini – kot nedokončano in neodposlano delo (iz leta 1986).

Prelomno leto pri prizadevanjih in snovanjih za baziliko je bilo leto 2002, ko smo bratje minoriti na samostanskem kapitlju sklenili, da bomo pristopili k pripravam na 600-letnico tudi s celovito obnovo božjepotnega kraja, cerkve in njene okolice, in sicer tako, da bo cerkev lahko razglašena za baziliko.

 


Patri, ki so delovali na Ptujski Gori

V preteklih 70 letih se je na Gori zvrstilo 31 bratov minoritov, od tega 29 patrov in dva redovna brata. Opravljali so različne službe znotraj samostanske skupnosti božjepotnega kraja, župnije in dveh podružnic: sv. Janeza na Janžkem Vrhu in sv. Lenarta na pokopališču. Od leta 1971 dalje soupravljamo in skrbimo tudi za župnijo Stoperce. Nekateri bratje so bili priznani pridigarji, drugi organizatorji, iskani spovedniki, pesniki, izjemni delavci, nekateri »navadni« bratje pa polni duha sv. Frančiška.

Njihova moč je bila, je in bo v bratski skupnosti, v skupni molitvi in skupnem delu po vzoru sv. Frančiška Asiškega. Vsega, kar je bilo v preteklih 70 letih opravljenega na številnih področjih življenja in delovanja, ne bi zmogel eden ali dva; to je delo bratstva, samostanske skupnosti, ki daje moč.

Seveda pa bratje brez sodelovanja in pomoči faranov, romarjev, dobrotnikov tega ne bi zmogli. Nemogoče je našteti vse, zagotovo pa je na najvidnejšem mestu akademski kipar in restavratorski svetnik mag. Viktor Gojkovič, ki je leta 2006 postal častni član našega slovenskega minoritskega bratstva. V cerkvi na Ptujski Gori je zapustil izjemne sledove v restavratorskih in konservatorskih delih, s svojimi umetninami pa ji je vtisnil neizbrisen pečat.

p. Konštantin Ocepek, 1937–1956, gvardijan
p. Božidar Glavač, 1937–1939; 1956–1962, gvardijan
p. Gavdencij Golob, 1939–1947
p. Lovrenc Grandošek, 1947–1952; 1966–1968
p. Jozafat Jagodič, 1962–1971, gvardijan
p. Marjan Gojkošek, 1962–1965
p. Frančišek Žurman, 1968–1971
p. Tarzicij Kolenko, 1971–1983, gvardijan
p. Danijel Tomšič, 1971–1974
p. Marjan Cafuta, 1971–1972
p. Roman Kociper, 1972–1973
p. Stanko Zadravec, 1973–1974
p. Andrej Vatovec, 1975–1982
p. Ivan Antolič, 1975–1978
p. Ernest Benko, 1978–1980
p. Janez Žurman, 1978–1981
p. Mirko Veršič, 1980–1989
p. Janez Kmetec, 1983–1986
p. Benjamin Mlakar, 1986–1992
p. Stanko Skledar, 1989–1993; 1992–1995, gvardijan
p. Vid Junger, 1992–1993
p. Franc Meško, 1992 ...
p. Jože Petek, 1993–1998
p. Maks Klanjšek, 1983–1986; 1986–1992, gvardijan; 1995–2006, gvardijan, rektor svetišča
br. Zdravko Fidler, 1997–2000
p. Janko Gašparič, 1998–2006
p. Janez Šamperl, 2002–2006; 2006 ... gvardijan, rektor svetišča
p. Slavko Stermšek, 2006
p. Gavdencij Skledar, 2000–2002; 2006 ...
p. Alojz Klemenčič, 2006 ...
br. Robert Horvat, 2006 ...